Pogovarjala se je: Asja Dupanović
Tina Slivnik ima veliko srednjih imen, med njimi so najbolj pogosta “zakaj?”, “kako?”, in “a ste prepričani?”. Najbolj glasna vodja projektov v slovenski agenciji leta 2019. Resno jemlje delo in zabavo, zato zna svoje neverjetne sposobnosti glasovnega usmerjanja ekipe in faz projekta čez teden pripeljati do hripavega nedeljskega dopoldneva. Ponosna Novomeščanka, ki predvsem zaradi iskrene želje po dobrih projektih, vsak dan migrira v Ljubljano in krmili projekte za naročnike, kot so Petrol, Pivovarna Union, JTI, Shark, Atlantic Grupa in številne druge. Tinin akauntski softver ima posebne senzorje za detajle in vgrajeno sposobnost dela na 100 stvareh hkrati. Supermoči ji omogočajo, da sočasno ureja lansiranje TV kampanje in opazi manjkajočo v vejico v social media planu. V njeni karierni projektni mapi se znajdejo številni projekti, ki so jih strokovne komisije uvrstile med nagrajence na regionalnih in lokalnih komunikacijskih festivalih, od BalCannesa do SOF-a.
MM: Kako je prišlo do tega da začneš delati v oglaševalski agenciji? Kaj te je najbolj pritegnilo k tej industriji?
Tina Slivnik: Čeprav ni tako zelo dolgo od tega, se ne spomnim čisto natančno, kaj je bil razlog, da sem se prijavila na študentsko delo oglaševalski agenciji, saj v prvem letu študija komunikologije še nisem imela pojma, kaj vse se da početi na področju marketinga in oglaševanja. Vem samo, da je bila agencija lokacijsko zelo blizu mojega takratnega stanovanja v Ljubljani in, da je bil urnik fleksibilen.
V agenciji, kjer sem začela, smo takrat tržili upravljanje Facebook strani mikro podjetjem, na veliko. Moram priznati, da mi to sploh ni dišalo, še posebej, ker sem morala prepričevati vse od zidarjev do mizarjev v okolici Črnomlja, da nujno potrebujejo Facebook strategijo. Na srečo je bila taktika hitro opuščena, sem pa ob tem delu vseeno spoznala del digitalnega marketinga, ki se mi je zdel blazno zanimiv in sem želela na tem področju nadaljevati. V sklopu Društva za Marketing Slovenija sem postala del ekipe, ki je skrbela za družbena omrežja. Z malce sreče in tudi priporočil izvršne direktorice Društva, Tanje Kavran, sem kasneje dobila svojo prvo resno agencijsko priložnost in izkušnjo v digitalni agenciji Innovatif, kjer sem se dokončno zaljubila v oglaševanje v vseh dimenzijah.
MM: Letos ste osvojili naziv Agencija leta na Slovenskem oglaševalskem festivalu. Kako ste doživeli potrditev vašega dela?
Tina Slivnik: Biti agencija leta je velika potrditev slovenske oglaševalske stroke, da kot ekipa v agenciji delamo dobre projekte in da nam naročniki zares zaupajo. Osebno, sem bila najbolj vesela, da je bilo letos nagrajenih več različnih projektov, ki smo jih izvedli za različne naročnike. Posebej bi poudarila tudi to, da projekti izraževajo specifičnost in konkurenčno prednost naše agencije, poleg recimo temu klasičnih oglaševalskih profilov, imamo v agenciji tudi resnično nadarjene strokovnjake za produktne in tehnološke inovacije, kar se je še posebej izrazilo pri projektih Union Red Ale Box in Volkswagen Čista Moč. Zmaga pa je slajša še zaradi tega, ker agencija do letos ni bila pri vrhu na festivalskih lestvicah. To je torej naše leto preboja, ki sovpada tudi z deseto obletnico delovanja agencije.
MM: Ali je vse to vredno, da se vsak dan voziš iz Novega Mesta v Ljubljano? Kaj te najbolj motivira?
Tina Slivnik: Haha. Med Novim Mestom in Ljubljano vseeno ni tako zelo daleč, tako da je vsekakor vredno. Še več, mi je v užitek. Še posebej zaradi dobre družbe na poti (še zdaleč nisem edina Dolenjka v Agenciji 101). In če veš, da te ob tem zjutraj v naši agencijski Masterchef sobi čaka 5l sveže turške kave, Čokolino in deset zaspano nasmejanih sodelavcev, s katerimi navsezgodaj podebatiramo največje trače in dogajanja v slovenskih resničnostnih šovih, je vse skupaj še lažje. Ja, ni nas strah priznati, gledamo Ljubezen po domače in kot odrasli skupinsko zajtrkujemo Čokolino.
MM: Na kakšnih projektih najraje delaš?
Tina Slivnik: Predvsem so mi všeč projekti, kjer s strani naročnika dobimo jasne cilje, jasen brief. In seveda projekti, kjer imamo priložnost izvesti nekaj novega, “neklasičnega”, kjer lahko naša kreativna inovativnost resnično pride do izraza. Če se prekrije oboje, je užitek ob delu zagotovljen. Ne glede na karkoli.
MM: Je kakšen starejši kolega iz stroke od katerega si se veliko naučila? Imaš vzornika v slovenskem ali mednarodnem oglaševanju?
Tina Slivnik: Samo pot v oglaševanje mi je na nek način utrla Tanja Kavran, ki me je opazila nekje v ozadju in povabila k sodelovanju, ko se je formirala DMS skupina za družbena omrežja. Tudi kasneje mi je vedno stala ob strani in me priporočila, ko sem dobila prvo resno priložnost v agenciji. Vsi vemo koliko priporočilo v tem poslu pomeni, zato sem ji še danes zelo hvaležna in jo zelo cenim.
MM: Ko govorimo o norih in pogumnih idejah, je splošno prepričanje, da v komunikacijski panogi vlada strah. Agencije je strah, da ne izgubijo naročnika, naročnika je strah, da ne izgubi službe. Kako premagati ta strah in koliko lahko mladi doprinesete k panogi, da izstopi iz tega stanja?
Tina Slivnik: Mladi moramo biti pogumni in samozavestni. Mislim, da mladi s katerimi delam, ravno to smo. Strah je nekaj povsem normalnega, ampak, če se globoko v sebi zavedaš, da se včasih izkaže, da so navidezno najbolj trapaste in bizarne ideje najboljše, tudi strah izgubi svojo vlogo. Ob tem pa se moramo mladi zavedati tudi svojih prednosti. Zelo pogosto si naročniki želijo tako ali drugače doseči mlajšo ciljno skupino, torej ljudi, ki jih definirajo razmišljanja in trendi, ki jih ravno mladi strokovnjaki v agencijah najbolje poznamo. Zato moramo biti pogumni in zaupati svojim idejam in razmišljanju. S tem lahko mladi vedno največ doprinesemo k premagovanju tega strahu o katerem govorite. Verjetno je bilo tako tudi pred 20 leti, verjetno bo tako tudi čez 20 let. Mislim, da bo kar držalo, da so ta posel vedno osveževale in poganjale nove generacije. Strah, kot neko generalno stanje v poslu pa je treba osvetliti tudi drugače. Prepogosto pretiravamo, pogosto lahko strah malce omilimo tudi z dejstvom, da naše potencialne napake v realnem svetu le redko nosijo hude življenjske posledice. Težko boste v časopisu zasledili članek: “Zaradi katastrofalne spletne aktivacije, podjetje odpustilo 200 delavcev!”. V oglaševanju si lahko kdaj pa kdaj dopustimo tudi kakšen “fail”. Zakaj torej strah?
MM: Kako vidiš prihodnost oglaševanja? Kreativnih komunikacij na splošno?
Tina Slivnik: Oglaševanje in kreativnost se bosta po mojem mnenju v prihodnosti še bolj podredila podatkom, vsem oblikam podatkov. Trdno verjamem, da bo v tej realnosti mogoče producirati še bolj nore, še bolj drzne in še bolj inovativne načine komunikacije z uporabniki. Zelo me veseli, da se tega v agenciji zavedamo in skušamo razmišljati na tak način. Uporabniki so zahtevni, informacij je preveč, zato so posledično tudi zelo selektivni, komuniciranje brez odziva tako ne bo relevantno. Teh časov se zelo veselim.
MM: Katera je najbolj vredna lekcija, ki si jo spoznala, odkar si del agencijskega sveta?
Tina Slivnik: V agenciji smo pogosto pod stresom, kar je logično. Naš posel je predvidljiv do te mere, da lahko z gotovostjo trdimo, da je nepredvidljiv. Tako stanje, še posebej pri nas vodjih projektov, kreira neko permanentno “nelagodje”. Največja lekcija, ki sem se je naučila v tem poslu je, da je potrebno nujno razumeti, da kar nam danes predstavlja največji stres in breme, bo v 99% primerov čez 1 mesec ali celo še prej, tako zelo banalno in nepomembno, da se sploh več ne bomo spomnili, zakaj smo se s tem obremenjevali. Naši problemi so običajno hitro minljivi, tako da manj vsakodnevnega stresa, ker res nikoli in prav nikoli ni tako dramatično kot izgleda v tistem trenutku.
MM: Imaš prosti čas? Kako ga najraje preživiš?
Tina Slivnik: Kljub vsakodnevni vožnji imam prosti čas. In rada ga imam, potrebujem ga in vesela sem, da delam v agenciji v kateri je prosti čas samoumevna vrednota. Popolno preživeto popoldne je zame na domači sončni terasi, v bližini mojih najbližjih, ob dobri hrani in izbranim ter z občutkom zmešanemu gin&toniku. To je to – vsakodnevne male radosti.
